Območje razširjenosti

Jamski ježki so še ena izmed skupin s »transdinarsko« razširjenostjo, to je razširjenostjo na območju celotnega ozemlja Dinarskega krasa, a tudi izven njega. Slovensko ime so dobili po sposobnosti zvijanja v kroglico, podobno kot to naredijo ježi, v trenutku ogroženosti. Živijo v podzemeljskih vodotokih in jezerih, v izjemnih primerih pa jih lahko najdemo tudi na kopnem.

Do danes so opisali 35 vrst, ki so razvrščene v pet podrodov: Microlistra, Monolistra, Monolistrella, Pseudomonolistra in Typhlosphaeroma. Pri razvrščanju so upoštevali predvsem obliko drugega para nog pri samcih (so kleščaste ali ne), razmerje v velikosti spolov in obliko nožic na koncu zadka (t.i. uropodov). Kot pri številnih nevretenčarjih, je tudi pri jamskih ježkih določanje samic in ličink po zunanjem izgledu izjemno težka, če ne nemogoča. Dodatno težavo pa predstavlja majhen delež samcev pri nekaterih vrstah; v skupini večih živali je lahko prisoten le posamičen samec.

Posledično so za identifikacijo vrst zelo dragocene in uporabne sodobne molekulske tehnike za analizo DNK. Z njihovo pomočjo smo ugotovili obstoj kriptičnih oziroma “skritih” vrst jamskih ježkov, ki so si po videzu popolnoma enake. Obstoj kriptičnih vrst je v podzemlju nekaj povsem običajnega, ne le pri rakih ampak tudi drugih skupinah jamskih živali. Podobnosti so posledica podobnih selekcijskih pritiskov, ki vplivajo na razvoj prebivalcev podzemnih okolij.