Območje razširjenosti

Četudi je veliko ljudi še vedno mnenja, da močeril ali proteus (imenovan tudi človeška ribica) živi le v Sloveniji ali celo le v Postojnski jami, domuje skoraj po celem Dinarskem krasu. Najdemo ga v kraških podzemeljskih vodah od SV Italije in Slovenije, vse do JZ Hercegovine. V Evropi, kjer je edini pravi podzemni vretenčar, nima bližnjih sorodnikov. Le-te najdemo daleč v Severni in Južni Ameriki.

Od daljnih sorodnikov, močeradov, močerila zlahka ločimo že na prvi pogled. Najočitnejša razlika je pomanjkanje pigmenta, zaradi česar je žival bledo rožnate barve, ter odsotnost oči. Poleg tega tudi v odraslem stadiju obdrži dobro prekrvavljene zunanje škrge. Ohranjanje larvalnih značilnosti pri odraslih imenujemo pedomorfoza ali neotenija. Prav tako ima močeril zmanjšano število prstov, le po tri na sprednjih in po dva na zadnjih nogah.

Da niso vsi močerili beli, smo se začeli zavedati šele pred tremi desetletji, ko so v Beli krajini odkrili črnega močerila (P. anguinus parkelj). Ker je znan le iz izjemno okoljsko obremenjenega območja blizu Črnomlja, sodi med najbolj ogrožene vretenčarje na svetu. Za razliko od belih sorodnikov imajo črni močerili razvite oči in temno telo. Molekulske raziskave pa kažejo, da je tudi med belimi močerili več po zunanjem videzu zelo podobnih vrst.

O močerilu je poročal že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske (1689), čeprav ga sam ni videl. Pri tem ni prepoznal pomembnosti navedb domačinov o občasnih najdbah nenavadnih svetlih živali na izvirih pri Vrhniki, za katere so verjeli, da so mladiči zmaja iz podzemlja. V tistih časih so namreč jame veljale za neprijazno okolje, v katerem ni pričakovati živih bitij.

Čeprav so največji plenilci v podzemlju, so tudi beli močerili marsikje močno ogroženi. Ogroža jih vse, kar spreminja kvaliteto in količino podzemeljskih voda, npr. kmetijstvo s pretiranim gnojenjem in rabo pesticidov, nenadzorovani izpusti kemikalij, različne gradnje, regulacija vodnih tokov ter prekomerno črpanje podtalnice.