Območje razširjenosti

Podzemeljski rod slepih postranic (Niphargus), z več kot 400 opisanimi vrstami, je zaradi izjemne pestrosti telesnih oblik izvrsten model za raziskovanje evolucijskih mehanizmov. Četudi so vrste razširjene po vsej Evropi in bližnjem vzhodu, je bila prva vrsta Niphargus stygius (Schiödte, 1847), opisana po osebkih iz Postojnske jame in Predjamskega sistema.

Predstavniki tega največjega rodu sladkovodnih postranic živijo v vseh oblikah podzemeljskih voda. Najdemo jih v epikrasu, meziščih, podzemeljskih jezerih, rekah in potokih, jamskih curkih in celo v jamskih in rečnih sedimentih (intersticialu). Nekaj vrst pa najdemo tudi v močvirjih na površju.

Morfološka pestrost rodu je tako velika, da so bile nekatere vrste opisane kot ločeni rodovi, npr. Niphargellus, Niphargobates, Pontoniphargus in Carinurella. Da gre dejansko za rodove znotraj rodu Niphargus je pokazala šele uporaba molekulskih tehnik.

O starosti rodu pričajo fosili osebkov shranjenih v jantarju, ki so jih našli na obalah Baltskega morja. Njihova starost je ocenjena na 30-50 milijonov let, a jo dejanska starost rodu močno presega. Domnevamo, da se je njihov razvoj začel pred 90 milijoni let, na območju današnje zahodne Evrope.

Čeprav živijo v s hranili siromašnem okolju, predstavniki rodu v njem izkoriščajo različne mikrohabitate. Posledično lahko v podzemlju Dinaridov, kjer je njihova pestrost najvišja, najdemo od nekaj mm do nekaj cm velike vrste, ki se medsebojno ločijo po telesni obliki, dolžini nog ali tipalk ter načinu premikanja. To je bila osnova za nedaven opis petih gradbenih tipov: špranjastega, potočnega, jezerskega, dolgokrakega in tipa jezerskih velikanov.