Območje razširjenosti

Paščipalci ali psevdoškorpijoni s svojimi škarjastimi pedipalpi (slovenko: tipali) spominjajo na ščipalce (škorpijone), a imajo enodelen namesto dvodelnega zadka. Poleg tega se njihov zadek ne končuje z napihnjenim telzonom z želom, skozi katerega bi izločali strup. To pa še ne pomeni, da niso strupeni, izvodilo strupne žleze se namreč pri njih odpira na škarjah pedipalpov. Podobno kot pajki imajo paščipalci predilne žleze, a so brez predilnih bradavic. Izvodila teh žlez se odpirajo na škarjah kratkih helicer (prvem paru okončin).

Paščipalce je prvi opisal Aristotel, ki jih je našel v knjižnici. Nekatere vrste tam namreč pogosto lovijo prašne uši. Najstarejši fosili paščipalcev pa so stari kar 380 milijonov let (geološka doba devon).

Površinske vrste imajo en ali dva para oči, podzemeljske pa oči nimajo. So plenilci, ki se prehranjujejo z majhnimi nevretenčarji. V podzemeljskih habitatih najdemo predvsem pripadnike dveh družin: Chthoniidae (prstenčki) in Neobisiidae (steljarčki). Vidno se razlikujejo po obliki sklerotiniziranega ščita, ki pokriva glavoprsje. Nekatere, na podzemlje močno prilagojene vrste, imajo izrazito podaljšane in ozke pedipalpe.